zbornik-povzetkov |
Tanja Badalič
Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, Slovenija
Primerjava reprezentacij smrti živali v delih Pes z Atlantide in Morje v času mrka Mateta Dolenca, Morje Bernharda Kellermanna ter Starec in morje Ernesta Hemingwaya
Pisatelj Mate Dolenc (1945) v svojih delih Pes z Atlantide (1993) in Morje v času mrka (2000) postavlja v ospredje skromno in tradicionalno življenje prebivalk_cev majhnega otoka na Jadranu, ki so tesno povezani z naravnim sredozemskim okoljem, predvsem z morjem in življenjem v njem. Odnos med ljudmi in okoljem, v katerem igrajo nečloveške živali ključno vlogo, je predstavljen z različnih vidikov, saj mestoma prehaja od antropocentrizma k biocentrizmu. Dolenc je navdih za svoji deli našel v delih Morje (1910) Bernharda Kellermanna ter Starec in morje (1952) Ernesta Hemingwaya, v katerih je odnos ljudi do življenja v morju prikazan izrazito antropocentrično, saj jim morje predstavlja edini vir preživetja. Primerjava človeško-živalskih odnosov v vseh štirih delih kaže, da si ljudje prilaščajo življenja morskih živali za hrano ali zaslužek, večkrat tudi zgolj iz potrebe po dokazovanju lastnega ega in moči. Bralka_ec postane priča različnim reprezentacijam smrti živali, predvsem rib, ki reflektirajo hierarhičen odnos med človekom in živaljo, saj se slednjim izteče življenje na zelo (ne)human način. V romanih Pes z Atlantide in Morje so kot nasprotje podobam pobojev morskih živali, ki veljajo za nekaj samoumevnega ali celo nujnega, postavljene podobe uboja udomačenih živalih – psov, ki pa v bralki_cu sprožijo sočutje in ogorčenje. S primerjavo reprezentacij živalskih smrti v izbranih delih lahko ponovno premislimo človekov odnos do sobitij.
Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, Slovenija
Primerjava reprezentacij smrti živali v delih Pes z Atlantide in Morje v času mrka Mateta Dolenca, Morje Bernharda Kellermanna ter Starec in morje Ernesta Hemingwaya
Pisatelj Mate Dolenc (1945) v svojih delih Pes z Atlantide (1993) in Morje v času mrka (2000) postavlja v ospredje skromno in tradicionalno življenje prebivalk_cev majhnega otoka na Jadranu, ki so tesno povezani z naravnim sredozemskim okoljem, predvsem z morjem in življenjem v njem. Odnos med ljudmi in okoljem, v katerem igrajo nečloveške živali ključno vlogo, je predstavljen z različnih vidikov, saj mestoma prehaja od antropocentrizma k biocentrizmu. Dolenc je navdih za svoji deli našel v delih Morje (1910) Bernharda Kellermanna ter Starec in morje (1952) Ernesta Hemingwaya, v katerih je odnos ljudi do življenja v morju prikazan izrazito antropocentrično, saj jim morje predstavlja edini vir preživetja. Primerjava človeško-živalskih odnosov v vseh štirih delih kaže, da si ljudje prilaščajo življenja morskih živali za hrano ali zaslužek, večkrat tudi zgolj iz potrebe po dokazovanju lastnega ega in moči. Bralka_ec postane priča različnim reprezentacijam smrti živali, predvsem rib, ki reflektirajo hierarhičen odnos med človekom in živaljo, saj se slednjim izteče življenje na zelo (ne)human način. V romanih Pes z Atlantide in Morje so kot nasprotje podobam pobojev morskih živali, ki veljajo za nekaj samoumevnega ali celo nujnega, postavljene podobe uboja udomačenih živalih – psov, ki pa v bralki_cu sprožijo sočutje in ogorčenje. S primerjavo reprezentacij živalskih smrti v izbranih delih lahko ponovno premislimo človekov odnos do sobitij.
Marjetka Golež Kaučič
Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Slovenija
Ali res le človek umre, žival pogine in rastlina ovene? Filozofska zmota ali antropocentrična diferenciacija smrti živali v izbranih folklornih in književnih besedilih
Prispevek poskuša prikazati smrt živali skozi njeno tematizacijo v izbranih besedilih slovenske in svetovne literature (Edgar Allan Poe, Črna mačka, 1843; Zofka Kveder, Naše domače živali, 1908; John Maxwell Coetzee, Sramota, 1999) ter izbranih slovenskih ljudskih pesmih (Krt, Neubogljivi zajček ubit, Prašiče klali, Lovci ustrele psa namesto volka). Izhaja iz dveh teoretskih izhodišč, in sicer: (1) žival v literaturi in folklori ni metafora ali simbol, temveč realna subjektiviteta (v tem sledi Deteli in eko-/zoopoetiki ter zoofolkloristiki), (2) žival je oseba, enakovredna človeku. Prispevek ob tem kritično presoja hierarhični antropocentrični pogled na svet ter nasprotuje kakršni koli speciesistični lingvistični diskriminaciji (Dunayer), ki že na abstraktni ravni postavlja ločnico med človekom in živaljo. S pomočjo antropoloških, filozofskih, kritičnih animalističnih in ekokritičnih diskurzov (Ingold, Cavalieri, Derrida, Francione, Steiner, Vičar, Moe, Driscol, Attridge) in ob novem branju ter analizi izbranih besedil razpravlja o različnih reprezentacijah in diferenciacijah smrti živali ter razmerjih med človekom in živaljo ob zadnjem mejniku subjektove eksistence. Žival in njena smrt bosta v prispevku postavljeni v središče kritičnega diskurza kot izhodišče za govor o živalskem individuumu, ki je nad vrstnim. Poskusili bomo odgovoriti na ponavljajoče se vprašanje, ali lahko literatura (folklora) kot »občutena stvarnost« spremeni odnos posameznice_ka do vprašanja življenja in smrti živali ter posredno omogoči, da smrt živali ni le vprašanje akademske refleksije, temveč poziv k udejanjanju spremembe moralnega statusa živali v svetu.
Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Slovenija
Ali res le človek umre, žival pogine in rastlina ovene? Filozofska zmota ali antropocentrična diferenciacija smrti živali v izbranih folklornih in književnih besedilih
Prispevek poskuša prikazati smrt živali skozi njeno tematizacijo v izbranih besedilih slovenske in svetovne literature (Edgar Allan Poe, Črna mačka, 1843; Zofka Kveder, Naše domače živali, 1908; John Maxwell Coetzee, Sramota, 1999) ter izbranih slovenskih ljudskih pesmih (Krt, Neubogljivi zajček ubit, Prašiče klali, Lovci ustrele psa namesto volka). Izhaja iz dveh teoretskih izhodišč, in sicer: (1) žival v literaturi in folklori ni metafora ali simbol, temveč realna subjektiviteta (v tem sledi Deteli in eko-/zoopoetiki ter zoofolkloristiki), (2) žival je oseba, enakovredna človeku. Prispevek ob tem kritično presoja hierarhični antropocentrični pogled na svet ter nasprotuje kakršni koli speciesistični lingvistični diskriminaciji (Dunayer), ki že na abstraktni ravni postavlja ločnico med človekom in živaljo. S pomočjo antropoloških, filozofskih, kritičnih animalističnih in ekokritičnih diskurzov (Ingold, Cavalieri, Derrida, Francione, Steiner, Vičar, Moe, Driscol, Attridge) in ob novem branju ter analizi izbranih besedil razpravlja o različnih reprezentacijah in diferenciacijah smrti živali ter razmerjih med človekom in živaljo ob zadnjem mejniku subjektove eksistence. Žival in njena smrt bosta v prispevku postavljeni v središče kritičnega diskurza kot izhodišče za govor o živalskem individuumu, ki je nad vrstnim. Poskusili bomo odgovoriti na ponavljajoče se vprašanje, ali lahko literatura (folklora) kot »občutena stvarnost« spremeni odnos posameznice_ka do vprašanja življenja in smrti živali ter posredno omogoči, da smrt živali ni le vprašanje akademske refleksije, temveč poziv k udejanjanju spremembe moralnega statusa živali v svetu.
Tomaž Grušovnik
Pedagoška fakulteta, Univerza na Primorskem, Slovenija
Nelagodna bližina: smrtnost živali in človeka
Številni pomembni evropski filozofi – Immanuel Kant, René Descartes, Luc Ferry in Alain Badiou – so v »živalskosti« videli končnost in smrtnost, medtem ko so v »etiki«, ki naj bi pripadala izključno »človeštvu«, zagledali možnost transcendence. S tem je bila vzpostavljena ključna razlika med človekovo smrtnostjo (ki simbolizira prehod v večnost duha) in smrtjo živali (ki predstavlja umrljivost telesa), ta razlika pa se ohranja vse do danes. Sprejemanje živali v moralno skupnost zato zajema predvsem soočanje z našo lastno končnostjo, pripoznanje, da »smo pod kožo vsi krvavi« in da tudi mi ne umiramo nič drugače kot živali, da je smrt ena za vse. To je prav gotovo velik izziv za človeško bitje, kajti s tem je dekonstruirano njegovo zavetje pred kontingenco bivanja. Zavest o nelagodni bližini živali in človeka zato dreza v njegovo nikoli zares zaceljeno rano bivanja, saj odpira pereča vprašanja smotrnosti in smisla življenja ob soočanju z minljivostjo.
Pedagoška fakulteta, Univerza na Primorskem, Slovenija
Nelagodna bližina: smrtnost živali in človeka
Številni pomembni evropski filozofi – Immanuel Kant, René Descartes, Luc Ferry in Alain Badiou – so v »živalskosti« videli končnost in smrtnost, medtem ko so v »etiki«, ki naj bi pripadala izključno »človeštvu«, zagledali možnost transcendence. S tem je bila vzpostavljena ključna razlika med človekovo smrtnostjo (ki simbolizira prehod v večnost duha) in smrtjo živali (ki predstavlja umrljivost telesa), ta razlika pa se ohranja vse do danes. Sprejemanje živali v moralno skupnost zato zajema predvsem soočanje z našo lastno končnostjo, pripoznanje, da »smo pod kožo vsi krvavi« in da tudi mi ne umiramo nič drugače kot živali, da je smrt ena za vse. To je prav gotovo velik izziv za človeško bitje, kajti s tem je dekonstruirano njegovo zavetje pred kontingenco bivanja. Zavest o nelagodni bližini živali in človeka zato dreza v njegovo nikoli zares zaceljeno rano bivanja, saj odpira pereča vprašanja smotrnosti in smisla življenja ob soočanju z minljivostjo.
Josip Guć
Filozofski fakultet, Sveučilište u Splitu, Hrvatska
Životinja u znanstveno-tehnološkoj epohi
U ovom izlaganju razmatra se položaj životinje u epohi prevladavajuće znanstveno-tehnološke paradigme znanja. Unutar nje možemo uočiti određeni kontinuitet instrumentaliziranja životinje i njenog reduciranja na čovjeku raspoloživi resurs, ali i određene kvalitativne promjene u odnosu čovjeka spram životinje, koje nastupaju unutar tog istog okvira. Riječ je o mogućnostima genetičkog manipuliranja nad živim svijetom, zahvaljujući kojem se čovjekova instrumentalizacija životinje dotiče same njene intimne konstitucije. Međutim, pokazuje se da čovjekovo unižavanje prirode stoji u bliskoj svezi s njegovim ponižavanjem samoga sebe, odnosno drugog čovjeka. Tako se njegov odnos spram prirode ne može sagledati kao problem koji je izoliran od onih međuljudskih, na koje se često ograničavala tradicionalna etika. Upravo je osvještavanje nove situacije u kojoj se čovječanstvo našlo zahvaljujući nezdravom odnosu spram prirode potaknulo intenziviranje etičkih rasprava, ne samo po pitanju očuvanja prirode radi čovjekova opstanka, nego i po pitanju smislenosti i vrsti njegova moralnog obzira spram ne-ljudskih živih bića radi njih samih. Ovaj etički aspekt rasprave najadekvatnije mjesto dobiva unutar integrativne bioetike, čiji je pristup bitno obilježen pluriperspektivističkim uvidima. Time integrativna bioetika pokušava izgraditi novu paradigmu znanja, kao odgovor na znanstveno-tehnološku paradigmu, koja je obilježila epohu u kojoj je odnos čovjeka spram živog svijeta došao do katastrofalnih ekstrema. Konačno, postavlja se filozofsko-povijesno pitanje o dotrajalosti znanstveno-tehnološke, odnosno o mogućnostima rađanja nove, bioetičke epohe.
Filozofski fakultet, Sveučilište u Splitu, Hrvatska
Životinja u znanstveno-tehnološkoj epohi
U ovom izlaganju razmatra se položaj životinje u epohi prevladavajuće znanstveno-tehnološke paradigme znanja. Unutar nje možemo uočiti određeni kontinuitet instrumentaliziranja životinje i njenog reduciranja na čovjeku raspoloživi resurs, ali i određene kvalitativne promjene u odnosu čovjeka spram životinje, koje nastupaju unutar tog istog okvira. Riječ je o mogućnostima genetičkog manipuliranja nad živim svijetom, zahvaljujući kojem se čovjekova instrumentalizacija životinje dotiče same njene intimne konstitucije. Međutim, pokazuje se da čovjekovo unižavanje prirode stoji u bliskoj svezi s njegovim ponižavanjem samoga sebe, odnosno drugog čovjeka. Tako se njegov odnos spram prirode ne može sagledati kao problem koji je izoliran od onih međuljudskih, na koje se često ograničavala tradicionalna etika. Upravo je osvještavanje nove situacije u kojoj se čovječanstvo našlo zahvaljujući nezdravom odnosu spram prirode potaknulo intenziviranje etičkih rasprava, ne samo po pitanju očuvanja prirode radi čovjekova opstanka, nego i po pitanju smislenosti i vrsti njegova moralnog obzira spram ne-ljudskih živih bića radi njih samih. Ovaj etički aspekt rasprave najadekvatnije mjesto dobiva unutar integrativne bioetike, čiji je pristup bitno obilježen pluriperspektivističkim uvidima. Time integrativna bioetika pokušava izgraditi novu paradigmu znanja, kao odgovor na znanstveno-tehnološku paradigmu, koja je obilježila epohu u kojoj je odnos čovjeka spram živog svijeta došao do katastrofalnih ekstrema. Konačno, postavlja se filozofsko-povijesno pitanje o dotrajalosti znanstveno-tehnološke, odnosno o mogućnostima rađanja nove, bioetičke epohe.
Josip Guć
Filozofska fakulteta, Univerza v Splitu, Hrvaška
Žival v znanstveno-tehnološki dobi
Prispevek obravnava položaj živali v dobi prevladujoče znanstveno-tehnološke paradigme znanja. Znotraj nje lahko opazimo določeno kontinuiteto instrumentalizacije živali, redukcije živali na razpoložljivi vir za človeka, a tudi nekatere kvalitativne spremembe v odnosu človeka do živali, ki se pojavljajo znotraj tega okvira. Gre za možnosti genetske manipulacije živega sveta, zaradi katere se človekova instrumentalizacija živali dotakne njenega samega intimnega ustroja. Vendar pa se kaže, da je človekovo uničevanje narave tesno povezano z njegovim ponižanjem samega sebe oziroma drugega človeka. Tako se njegov odnos do narave ne more obravnavati kot problem, izoliran od medčloveških problemov, na katere se je pogosto omejevala tradicionalna etika. Prav zavedanje nove situacije, v kateri se je znašlo človeštvo zaradi nezdravega odnosa do narave, je intenziviralo etične razprave, ne samo v smislu ohranjanja narave zavoljo človekovega preživetja, ampak tudi z vidika pomena in načina človekovega moralnega odnosa do nečloveških bitij zaradi njih samih. Ta etični vidik razprave dobiva najprimernejše mesto znotraj integrativne bioetike, katere pristop je pomembno zaznamovan s pluriperspektivističnimi vpogledi. S tem poskuša integrativna bioetika zgraditi novo paradigmo znanja, in sicer kot odgovor na znanstveno-tehnološko paradigmo, ki je zaznamovala obdobje, v katerem je odnos človeka do živega sveta pripeljal do katastrofalnih skrajnosti. Na koncu se postavlja filozofsko-zgodovinsko vprašanje dotrajanja znanstveno-tehnološke dobe oziroma možnosti rojstva nove, bioetične.
Filozofska fakulteta, Univerza v Splitu, Hrvaška
Žival v znanstveno-tehnološki dobi
Prispevek obravnava položaj živali v dobi prevladujoče znanstveno-tehnološke paradigme znanja. Znotraj nje lahko opazimo določeno kontinuiteto instrumentalizacije živali, redukcije živali na razpoložljivi vir za človeka, a tudi nekatere kvalitativne spremembe v odnosu človeka do živali, ki se pojavljajo znotraj tega okvira. Gre za možnosti genetske manipulacije živega sveta, zaradi katere se človekova instrumentalizacija živali dotakne njenega samega intimnega ustroja. Vendar pa se kaže, da je človekovo uničevanje narave tesno povezano z njegovim ponižanjem samega sebe oziroma drugega človeka. Tako se njegov odnos do narave ne more obravnavati kot problem, izoliran od medčloveških problemov, na katere se je pogosto omejevala tradicionalna etika. Prav zavedanje nove situacije, v kateri se je znašlo človeštvo zaradi nezdravega odnosa do narave, je intenziviralo etične razprave, ne samo v smislu ohranjanja narave zavoljo človekovega preživetja, ampak tudi z vidika pomena in načina človekovega moralnega odnosa do nečloveških bitij zaradi njih samih. Ta etični vidik razprave dobiva najprimernejše mesto znotraj integrativne bioetike, katere pristop je pomembno zaznamovan s pluriperspektivističnimi vpogledi. S tem poskuša integrativna bioetika zgraditi novo paradigmo znanja, in sicer kot odgovor na znanstveno-tehnološko paradigmo, ki je zaznamovala obdobje, v katerem je odnos človeka do živega sveta pripeljal do katastrofalnih skrajnosti. Na koncu se postavlja filozofsko-zgodovinsko vprašanje dotrajanja znanstveno-tehnološke dobe oziroma možnosti rojstva nove, bioetične.
Dragica Haramija
Pedagoška fakulteta in Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Smrt živali v mladinski književnosti
Živali se bistveno pogosteje kakor v mladinski književnosti v ožjem pomenu pojavljajo v otroški književnosti, tema smrti pa je odvisna predvsem od zvrstno-vrstne pripadnosti besedila (perspektiva). Živali so večinoma prikazane v svojem naravnem okolju, zato je pomembna ekosistemska delitev živali, torej delitev glede na življenjski prostor, saj je v literarnem delu posamezna žival nujno del naravnega (npr. reke, morja, gozdovi, jezera), spremenjenega (kjer človek deloma posega v okolje: gozd, jasa, travnik, pašnik, mlaka, ribnik) ali umetnega ekosistema (ki ga je človek popolnoma kultiviral: sadovnjak, vinograd, njiva, polje, vrt), katerega skrajnost so človeška naselja, torej vasi in mesta. Žival lahko živi v nekem ekosistemu takrat, ko je celotni prehranjevalni splet sklenjen (v verižni ljudski pesmi Prišla je miška je na primer opisan človekov življenjski krog s prehranjevalno verigo). Odnos krutosti človeka in njegovo poseganje v svet živali sta popolnoma razkrinkana v zbirki kratkih zgodb Andreja Makuca Oči. Živali na kmetiji niso naravna tvorba, saj jih hrani človek in poskrbi za njihovo razmnoževanje, namenjene so delu in človekovemu preživetju (hrani), kar je v otroški književnosti velikokrat zastrto, zdi se celo, da je ta tema tabuizirana (npr. fantastična pripoved Karlina pajčevina Elwyna Brooksa Whita). V vlogi hišnih ljubljenčkov se v slovenski mladinski književnosti najpogosteje pojavljajo psi in mačke pa tudi nekatere ptice (predvsem papige), zlate ribice, hrčki, morski prašički. Pri teh živalih je pomemben odnos človeka do živali, ki je pozitiven in večinoma upoveduje naravno smrt živali zaradi starosti, pomemben segment pa je tudi žalovanje ob izgubi hišnega ljubljenčka (npr. serija sedmih knjig Hektor Dima Zupana).
Pedagoška fakulteta in Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Smrt živali v mladinski književnosti
Živali se bistveno pogosteje kakor v mladinski književnosti v ožjem pomenu pojavljajo v otroški književnosti, tema smrti pa je odvisna predvsem od zvrstno-vrstne pripadnosti besedila (perspektiva). Živali so večinoma prikazane v svojem naravnem okolju, zato je pomembna ekosistemska delitev živali, torej delitev glede na življenjski prostor, saj je v literarnem delu posamezna žival nujno del naravnega (npr. reke, morja, gozdovi, jezera), spremenjenega (kjer človek deloma posega v okolje: gozd, jasa, travnik, pašnik, mlaka, ribnik) ali umetnega ekosistema (ki ga je človek popolnoma kultiviral: sadovnjak, vinograd, njiva, polje, vrt), katerega skrajnost so človeška naselja, torej vasi in mesta. Žival lahko živi v nekem ekosistemu takrat, ko je celotni prehranjevalni splet sklenjen (v verižni ljudski pesmi Prišla je miška je na primer opisan človekov življenjski krog s prehranjevalno verigo). Odnos krutosti človeka in njegovo poseganje v svet živali sta popolnoma razkrinkana v zbirki kratkih zgodb Andreja Makuca Oči. Živali na kmetiji niso naravna tvorba, saj jih hrani človek in poskrbi za njihovo razmnoževanje, namenjene so delu in človekovemu preživetju (hrani), kar je v otroški književnosti velikokrat zastrto, zdi se celo, da je ta tema tabuizirana (npr. fantastična pripoved Karlina pajčevina Elwyna Brooksa Whita). V vlogi hišnih ljubljenčkov se v slovenski mladinski književnosti najpogosteje pojavljajo psi in mačke pa tudi nekatere ptice (predvsem papige), zlate ribice, hrčki, morski prašički. Pri teh živalih je pomemben odnos človeka do živali, ki je pozitiven in večinoma upoveduje naravno smrt živali zaradi starosti, pomemben segment pa je tudi žalovanje ob izgubi hišnega ljubljenčka (npr. serija sedmih knjig Hektor Dima Zupana).
Alenka Jovanovski
Šentjur, Slovenija
Zoe in bios: Agambenove analize življenja
V prispevku se bom naslanjala na analize razmerja/razlike/kontakta med zoe in bios, ki jih je Agamben izpeljal v Homo sacer (IV, 2, Uporaba teles). Izginotje enega člena v pomenski dvojici zoe-bios ne pomeni, da izgine tudi razcep med njima. Razcep je slepa pega, skozi katero se manifestira najstrahovitejše jedro biopolitike. Izginotje razlike med bios in zoe v modernih jezikih, ki poznajo en sam pojem (življenje), deluje kot diskurzivni pogoj za to, da nereflektirani bios (pri Aristotelu politično vredno ali dobro življenje) iz ozadja manipulira zoe kot golo življenje.
Najgrozoviteje se ta polja manipulacije in izkoriščanja – v enačbo so pritegnjeni interesi korporativnega kapitala – kažejo v pojavu koncentracijskega taborišča. Muselmann, človek v komi in priključen na aparate, migrant, oseba brez dokumentov, brezpravni delavec “tretjega sveta” (skrit v gubi “prvega sveta”, tako rekoč med nami): same oblike golega življenja, ki je legalno izključeno iz skupnega prostora na podoben način, kot so iz skupnega prostora izločene živali. Zato je življenje živali minimalni skupni imenovalec življenja vsakega čutečega bitja.
Zanima me naslednja premisa: konstrukcija živali kot generične oblike in kot ene od oblik golega življenja (ideološki diskurz uporablja znanstveni termin “biološko življenje”) je jedro biopolitike, ki je prisotno tudi v konstrukciji človeškega življenja. Z drugimi besedami: v meni živi krava mlekarica. Živalska smrt je zato skrita v vsaki človeški smrti, prav ta skritost je vzrok za tabuizacijo človeške smrti. Živalska smrt, enako kot živalsko življenje, je tisto, kar naj ne bi vstopalo v zavedanje – če že, potem prekrito z antropomorfizacijo in nemočnim usmiljenjem. Toda politično dejstvo živalske smrti še kako obstaja v najbolj intimnem našega intimnega. Neopaznost živalskih življenj in živalskih smrti, njihovo nevstopanje v polje diskurza je per negationem znak strahu, ki je vpet v to strukturo. Toda taka konstrukcija življenja/smrti ni edina možna.
Šentjur, Slovenija
Zoe in bios: Agambenove analize življenja
V prispevku se bom naslanjala na analize razmerja/razlike/kontakta med zoe in bios, ki jih je Agamben izpeljal v Homo sacer (IV, 2, Uporaba teles). Izginotje enega člena v pomenski dvojici zoe-bios ne pomeni, da izgine tudi razcep med njima. Razcep je slepa pega, skozi katero se manifestira najstrahovitejše jedro biopolitike. Izginotje razlike med bios in zoe v modernih jezikih, ki poznajo en sam pojem (življenje), deluje kot diskurzivni pogoj za to, da nereflektirani bios (pri Aristotelu politično vredno ali dobro življenje) iz ozadja manipulira zoe kot golo življenje.
Najgrozoviteje se ta polja manipulacije in izkoriščanja – v enačbo so pritegnjeni interesi korporativnega kapitala – kažejo v pojavu koncentracijskega taborišča. Muselmann, človek v komi in priključen na aparate, migrant, oseba brez dokumentov, brezpravni delavec “tretjega sveta” (skrit v gubi “prvega sveta”, tako rekoč med nami): same oblike golega življenja, ki je legalno izključeno iz skupnega prostora na podoben način, kot so iz skupnega prostora izločene živali. Zato je življenje živali minimalni skupni imenovalec življenja vsakega čutečega bitja.
Zanima me naslednja premisa: konstrukcija živali kot generične oblike in kot ene od oblik golega življenja (ideološki diskurz uporablja znanstveni termin “biološko življenje”) je jedro biopolitike, ki je prisotno tudi v konstrukciji človeškega življenja. Z drugimi besedami: v meni živi krava mlekarica. Živalska smrt je zato skrita v vsaki človeški smrti, prav ta skritost je vzrok za tabuizacijo človeške smrti. Živalska smrt, enako kot živalsko življenje, je tisto, kar naj ne bi vstopalo v zavedanje – če že, potem prekrito z antropomorfizacijo in nemočnim usmiljenjem. Toda politično dejstvo živalske smrti še kako obstaja v najbolj intimnem našega intimnega. Neopaznost živalskih življenj in živalskih smrti, njihovo nevstopanje v polje diskurza je per negationem znak strahu, ki je vpet v to strukturo. Toda taka konstrukcija življenja/smrti ni edina možna.
Hrvoje Jurić
Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu, Hrvatska
Znanstveni centar izvrsnosti za integrativnu bioetiku, Zagreb/Rijeka/Split/Osijek, Hrvatska
Granice umjetnosti:
bioetički pogled na iskorištavanje ne-ljudskih životinja u sferi umjetnosti
Posebna forma iskorištavanja ne-ljudskih životinja za ostvarenje ljudskih svrha – pored mučenja i ubijanja u svrhu prehrane, znanstvenih eksperimenata i zabave – jest njihovo iskorištavanje u sferi umjetnosti. Brojni su umjetnici, u raznim umjetničkim područjima i na različite načine, provodili takve prakse, pri čemu se ističe tzv. performance art. U ovom izlaganju osvrnut ću se na neke umjetničke akcije suvremenih hrvatskih umjetnika (Siniša Labrović, Robert Franciszty, Željko Zorica Šiš, Pino Ivančić, Vlasta Delimar), koje su odnos ljudi i ne-ljudskih životinja eksplicirale i dovodile do ekstrema, jer su uključivale smrt ne-ljudske životinje, bilo da ju se tokom umjetničkog čina usmrćuje ili da se koristi njezino već mrtvo tijelo ili da se implicira njezina smrt. Izabrane primjere razmotrit ću na podlozi bioetičkih argumenata koji govore protiv iskorištavanja, mučenja i ubijanja ne-ljudskih životinja (Albert Schweitzer, Fritz Jahr, Peter Singer, Tom Regan, Joan Dunayer), te ću nastojati odgovoriti na pitanja: da li cilj opravdava sredstva, odnosno koji ciljevi opravdavaju koja sredstva; postoji li supstancijalna razlika između „ubijanja“ i „žrtvovanja“ (u ove ili one svrhe); da li u sferi umjetnosti trebaju važiti isti etički (i pravni) principi i pravila kao i u drugim sferama u kojima se iskorištava, muči i ubija ne-ljudske životinje; te gdje se i na koji način susreću (stapaju ili sukobljavaju) etika i estetika?
Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu, Hrvatska
Znanstveni centar izvrsnosti za integrativnu bioetiku, Zagreb/Rijeka/Split/Osijek, Hrvatska
Granice umjetnosti:
bioetički pogled na iskorištavanje ne-ljudskih životinja u sferi umjetnosti
Posebna forma iskorištavanja ne-ljudskih životinja za ostvarenje ljudskih svrha – pored mučenja i ubijanja u svrhu prehrane, znanstvenih eksperimenata i zabave – jest njihovo iskorištavanje u sferi umjetnosti. Brojni su umjetnici, u raznim umjetničkim područjima i na različite načine, provodili takve prakse, pri čemu se ističe tzv. performance art. U ovom izlaganju osvrnut ću se na neke umjetničke akcije suvremenih hrvatskih umjetnika (Siniša Labrović, Robert Franciszty, Željko Zorica Šiš, Pino Ivančić, Vlasta Delimar), koje su odnos ljudi i ne-ljudskih životinja eksplicirale i dovodile do ekstrema, jer su uključivale smrt ne-ljudske životinje, bilo da ju se tokom umjetničkog čina usmrćuje ili da se koristi njezino već mrtvo tijelo ili da se implicira njezina smrt. Izabrane primjere razmotrit ću na podlozi bioetičkih argumenata koji govore protiv iskorištavanja, mučenja i ubijanja ne-ljudskih životinja (Albert Schweitzer, Fritz Jahr, Peter Singer, Tom Regan, Joan Dunayer), te ću nastojati odgovoriti na pitanja: da li cilj opravdava sredstva, odnosno koji ciljevi opravdavaju koja sredstva; postoji li supstancijalna razlika između „ubijanja“ i „žrtvovanja“ (u ove ili one svrhe); da li u sferi umjetnosti trebaju važiti isti etički (i pravni) principi i pravila kao i u drugim sferama u kojima se iskorištava, muči i ubija ne-ljudske životinje; te gdje se i na koji način susreću (stapaju ili sukobljavaju) etika i estetika?
Hrvoje Jurić
Filozofska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
Znanstveni center odličnosti za integrativno bioetiko, Zagreb/Rijeka/Split/Osijek, Hrvaška
Meje umetnosti:
bioetični pogled na izkoriščanje nečloveških živali na področju umetnosti
Posebna oblika izkoriščanja nečloveških živali za uresničitev človekovih namenov − poleg mučenja in ubijanja za hrano, znanstvene poskuse in zabavo − je njihova uporaba na področju umetnosti. Mnogo umetnic_kov je tovrstne prakse − na različnih umetniških področjih in na različne načine − izvajalo v obliki t. i. performativne umetnosti (angl. performance art). V predavanju bom obravnaval nekaj umetniških projektov sodobnih hrvaških umetnic_kov (Siniša Labrović, Robert Franciszty, Željko Zorica Šiš, Pino Ivančić, Vlasta Delimar), ki so odnos med ljudmi in nečloveškimi živalmi razvili in pripeljali do skrajnosti, saj so vključevali smrt nečloveške živali. Žival je bila med umetniškim dejanjem bodisi usmrčena bodisi je bilo uporabljeno njeno že mrtvo telo ali pa je bila implicirana njena smrt. Izbrane primere bom obravnaval s pomočjo bioetičnih argumentov, ki govorijo proti zlorabi, mučenju in ubijanju nečloveških živali (Albert Schweitzer, Fritz Jahr, Peter Singer, Tom Regan, Joan Dunayer), ob tem pa bom poskušal odgovoriti na vprašanja: ali cilj opravičuje sredstva, tj. kateri cilji opravičujejo katera sredstva; ali obstaja velika razlika med "ubijanjem" in "žrtvovanjem" (v take ali drugačne namene); ali naj se na področju umetnosti uporabljajo ista etična (in pravna) načela in pravila kot na drugih področjih, na katerih prihaja do izkoriščanja, mučenja in ubijanja nečloveških živali; kje in na kakšen način sovpadata (ali prihajata v navzkrižje oz. konflikt) etika in estetika.
Filozofska fakulteta, Univerza v Zagrebu, Hrvaška
Znanstveni center odličnosti za integrativno bioetiko, Zagreb/Rijeka/Split/Osijek, Hrvaška
Meje umetnosti:
bioetični pogled na izkoriščanje nečloveških živali na področju umetnosti
Posebna oblika izkoriščanja nečloveških živali za uresničitev človekovih namenov − poleg mučenja in ubijanja za hrano, znanstvene poskuse in zabavo − je njihova uporaba na področju umetnosti. Mnogo umetnic_kov je tovrstne prakse − na različnih umetniških področjih in na različne načine − izvajalo v obliki t. i. performativne umetnosti (angl. performance art). V predavanju bom obravnaval nekaj umetniških projektov sodobnih hrvaških umetnic_kov (Siniša Labrović, Robert Franciszty, Željko Zorica Šiš, Pino Ivančić, Vlasta Delimar), ki so odnos med ljudmi in nečloveškimi živalmi razvili in pripeljali do skrajnosti, saj so vključevali smrt nečloveške živali. Žival je bila med umetniškim dejanjem bodisi usmrčena bodisi je bilo uporabljeno njeno že mrtvo telo ali pa je bila implicirana njena smrt. Izbrane primere bom obravnaval s pomočjo bioetičnih argumentov, ki govorijo proti zlorabi, mučenju in ubijanju nečloveških živali (Albert Schweitzer, Fritz Jahr, Peter Singer, Tom Regan, Joan Dunayer), ob tem pa bom poskušal odgovoriti na vprašanja: ali cilj opravičuje sredstva, tj. kateri cilji opravičujejo katera sredstva; ali obstaja velika razlika med "ubijanjem" in "žrtvovanjem" (v take ali drugačne namene); ali naj se na področju umetnosti uporabljajo ista etična (in pravna) načela in pravila kot na drugih področjih, na katerih prihaja do izkoriščanja, mučenja in ubijanja nečloveških živali; kje in na kakšen način sovpadata (ali prihajata v navzkrižje oz. konflikt) etika in estetika.
Željko Kaluđerović
Filozofski fakultet, Univerzitet u Novom Sadu, Srbija
Bioetika, zakoni i ne-ljudska živa bića
Autor u radu analizira normativne akte koji regulišu zaštitu životinja, kako na nivou nacionalnih država tako i nadnacionalnih organizacija i saveza država, povesni tok te zaštite, počevši od prvih ideja o srodnosti svih varijeteta života u antičkoj Grčkoj, koje su pretpostavljale suzdržavanje od ubijanja, žrtvovanja i konzumiranja životinja, sve do savremenih verzija nivelisanja razlike između čoveka i tzv. ne-ljudskih živih bića, ali i pokušava da pojmovno artikuliše izraze koji se upotrebljavaju u dokumentima koja opserviraju zaštitu životinja. U članku se, iz praktičko-filozofske perspektive, razmatraju termini „životinja” („svaki kičmenjak koji je u stanju da oseti bol, patnju, strah i stres”), „dobrobit” („obezbeđivanje uslova u kojima životinja može da ostvaruje svoje fiziološke i druge potrebe svojstvene vrsti”), „zlostavljanje” („svako postupanje ili nepostupanje sa životinjama kojim se namerno ili iz nehata izaziva bol, patnja, strah, stres, povreda, narušava genetska celovitost životinje i izaziva smrt”), te drugi termini koji su relevantni za razumevanje dominantno antropocentričkog pristupa životinjama. U tekstu se, takođe, istražuju teškoće u implementaciji donetih zakona o zaštiti i dobrobiti životinja, koje su uslovljene nedovoljno interiorizovanim senzibilitetom, kako zvaničnih institucija tako i građana, prema ne-ljudskim živim bićima. Autor, konačno, smatra da se rešenje pomenutih problema ne nalazi u promptnom sleđenju neantropocentričkih modaliteta relativizovanja diferencije između ljudi i životinja, već u adekvatnom paideutičkom pristupu koji će kod ljudi razvijati inherentni bioetički model prihvatanja životinja kao stvorenja koja zavređuju moralno odnošenje, uvažavanje i doličan tretman.
Filozofski fakultet, Univerzitet u Novom Sadu, Srbija
Bioetika, zakoni i ne-ljudska živa bića
Autor u radu analizira normativne akte koji regulišu zaštitu životinja, kako na nivou nacionalnih država tako i nadnacionalnih organizacija i saveza država, povesni tok te zaštite, počevši od prvih ideja o srodnosti svih varijeteta života u antičkoj Grčkoj, koje su pretpostavljale suzdržavanje od ubijanja, žrtvovanja i konzumiranja životinja, sve do savremenih verzija nivelisanja razlike između čoveka i tzv. ne-ljudskih živih bića, ali i pokušava da pojmovno artikuliše izraze koji se upotrebljavaju u dokumentima koja opserviraju zaštitu životinja. U članku se, iz praktičko-filozofske perspektive, razmatraju termini „životinja” („svaki kičmenjak koji je u stanju da oseti bol, patnju, strah i stres”), „dobrobit” („obezbeđivanje uslova u kojima životinja može da ostvaruje svoje fiziološke i druge potrebe svojstvene vrsti”), „zlostavljanje” („svako postupanje ili nepostupanje sa životinjama kojim se namerno ili iz nehata izaziva bol, patnja, strah, stres, povreda, narušava genetska celovitost životinje i izaziva smrt”), te drugi termini koji su relevantni za razumevanje dominantno antropocentričkog pristupa životinjama. U tekstu se, takođe, istražuju teškoće u implementaciji donetih zakona o zaštiti i dobrobiti životinja, koje su uslovljene nedovoljno interiorizovanim senzibilitetom, kako zvaničnih institucija tako i građana, prema ne-ljudskim živim bićima. Autor, konačno, smatra da se rešenje pomenutih problema ne nalazi u promptnom sleđenju neantropocentričkih modaliteta relativizovanja diferencije između ljudi i životinja, već u adekvatnom paideutičkom pristupu koji će kod ljudi razvijati inherentni bioetički model prihvatanja životinja kao stvorenja koja zavređuju moralno odnošenje, uvažavanje i doličan tretman.
Željko Kaluđerović
Filozofska fakulteta, Univerza v Novem Sadu, Srbija
Bioetika, zakoni in nečloveška živa bitja
Prispevek analizira normativne akte, ki urejajo zaščito živali tako na ravni nacionalnih držav kot na ravni nadnacionalnih organizacij in zvez držav. Predstavi zgodovinski razvoj zaščite od prvih idej o podobnosti vseh vrst življenja v antični Grčiji, ki so predvidevale vzdržnost od ubijanja, žrtvovanja in uživanja živali, do sodobnih različic izravnave razlike med človekom in tako imenovanimi nečloveškimi živimi bitji. Prav tako poskuša pojmovno artikulirati izraze, uporabljene v dokumentih, ki obravnavajo zaščito živali. V članku se s praktično-filozofskega vidika preučujejo izrazi žival ('vsak vretenčar, ki je sposoben občutiti bolečino, trpljenje, strah in stres'), dobrobit ('ustvarjanje pogojev, v katerih lahko žival zadovoljuje svoje fiziološke in druge potrebe, povezane z vrsto, ki ji pripada'), zloraba ('vsako ravnanje ali neravnanje z živaljo, ki namerno ali iz malomarnosti povzroči bolečino, trpljenje, strah, stres, poškodbe, ruši genetsko celovitost živali in povzroči smrt') in drugi izrazi, pomembni za razumevanje prevladujočega antropocentričnega pristopa k živalim. Članek namenja pozornost tudi težavam pri izvajanju sprejetih zakonov o zaščiti in dobrobiti živali, ki so pogojene z institucionalnim in individualnim pomanjkanjem senzibilitete do nečloveških živih bitij. Avtor rešitve ne vidi v takojšnjem sledenju neantropocentričnim načinom relativizacije razlik med ljudmi in živalmi, temveč v ustreznem pedevtičnem pristopu, ki bo pri ljudeh razvijal naraven bioetični model pripoznanja živali kot bitij, ki zaslužijo moralen odnos, spoštovanje in dostojno obravnavo.
Filozofska fakulteta, Univerza v Novem Sadu, Srbija
Bioetika, zakoni in nečloveška živa bitja
Prispevek analizira normativne akte, ki urejajo zaščito živali tako na ravni nacionalnih držav kot na ravni nadnacionalnih organizacij in zvez držav. Predstavi zgodovinski razvoj zaščite od prvih idej o podobnosti vseh vrst življenja v antični Grčiji, ki so predvidevale vzdržnost od ubijanja, žrtvovanja in uživanja živali, do sodobnih različic izravnave razlike med človekom in tako imenovanimi nečloveškimi živimi bitji. Prav tako poskuša pojmovno artikulirati izraze, uporabljene v dokumentih, ki obravnavajo zaščito živali. V članku se s praktično-filozofskega vidika preučujejo izrazi žival ('vsak vretenčar, ki je sposoben občutiti bolečino, trpljenje, strah in stres'), dobrobit ('ustvarjanje pogojev, v katerih lahko žival zadovoljuje svoje fiziološke in druge potrebe, povezane z vrsto, ki ji pripada'), zloraba ('vsako ravnanje ali neravnanje z živaljo, ki namerno ali iz malomarnosti povzroči bolečino, trpljenje, strah, stres, poškodbe, ruši genetsko celovitost živali in povzroči smrt') in drugi izrazi, pomembni za razumevanje prevladujočega antropocentričnega pristopa k živalim. Članek namenja pozornost tudi težavam pri izvajanju sprejetih zakonov o zaščiti in dobrobiti živali, ki so pogojene z institucionalnim in individualnim pomanjkanjem senzibilitete do nečloveških živih bitij. Avtor rešitve ne vidi v takojšnjem sledenju neantropocentričnim načinom relativizacije razlik med ljudmi in živalmi, temveč v ustreznem pedevtičnem pristopu, ki bo pri ljudeh razvijal naraven bioetični model pripoznanja živali kot bitij, ki zaslužijo moralen odnos, spoštovanje in dostojno obravnavo.
Friderik Klampfer
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Ali bi nam morale biti rejne živali v resnici hvaležne, ker jih redimo in (kol)jemo?
Kritika argumenta iz pogoj(e)nega obstoja
Rejo živali za zakol (in znanstvene raziskave) se pogosto upravičuje z argumentom iz pogojnega obstoja: če jih ne bi redili za zakol (in raziskave), rejne (in laboratorijske) živali sploh ne bi obstajale; obstoj, čeravno kratek in vse prej kot idealen, pa je zanje vseeno neprimerno boljši od neobstoja. Tudi če bi bila njihova predčasna smrt v klavnici (ali laboratoriju) zanje slaba iz podobnih razlogov, zaradi katerih jo objokujemo in odlagamo pri ljudeh, tj. ker jih prikrajša za dobrine prihodnjega življenja, jih z ubojem ne bi oškodovali oz. jim vsaj ne bi naredili krivice.
V prispevku skušam ugotoviti, ali je ta v laični javnosti nedvomno priljubljen argument zdrav oz. dober. V ta namen si zastavim dve bolj osnovni vprašanji: (a) ali je predčasna smrt lahko slaba za kokoši, purane, krave, ovce, prašiče, miši, podgane in druge živali, tudi če te nimajo ne pozitivnega odnosa do lastne prihodnosti in ne želja in načrtov za prihodnost, ki bi jim jih lahko taka smrt onemogočila, in (b) v kakšnem smislu bi bilo lahko vsakodnevno množično pobijanje naštetih živali krivično, tudi če jih pri tem – drugače kot (večino) ljudi – morda ne prikrajšamo za prihodnost, ki bi se je bile zmožne veseliti ali si jo želele dočakati. Temeljit premislek razkrije, da se argument iz pogojnega obstoja opira na vrsto problematičnih predpostavk in da je zato njegova izhodiščna intuitivnost varljiva.
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Ali bi nam morale biti rejne živali v resnici hvaležne, ker jih redimo in (kol)jemo?
Kritika argumenta iz pogoj(e)nega obstoja
Rejo živali za zakol (in znanstvene raziskave) se pogosto upravičuje z argumentom iz pogojnega obstoja: če jih ne bi redili za zakol (in raziskave), rejne (in laboratorijske) živali sploh ne bi obstajale; obstoj, čeravno kratek in vse prej kot idealen, pa je zanje vseeno neprimerno boljši od neobstoja. Tudi če bi bila njihova predčasna smrt v klavnici (ali laboratoriju) zanje slaba iz podobnih razlogov, zaradi katerih jo objokujemo in odlagamo pri ljudeh, tj. ker jih prikrajša za dobrine prihodnjega življenja, jih z ubojem ne bi oškodovali oz. jim vsaj ne bi naredili krivice.
V prispevku skušam ugotoviti, ali je ta v laični javnosti nedvomno priljubljen argument zdrav oz. dober. V ta namen si zastavim dve bolj osnovni vprašanji: (a) ali je predčasna smrt lahko slaba za kokoši, purane, krave, ovce, prašiče, miši, podgane in druge živali, tudi če te nimajo ne pozitivnega odnosa do lastne prihodnosti in ne želja in načrtov za prihodnost, ki bi jim jih lahko taka smrt onemogočila, in (b) v kakšnem smislu bi bilo lahko vsakodnevno množično pobijanje naštetih živali krivično, tudi če jih pri tem – drugače kot (večino) ljudi – morda ne prikrajšamo za prihodnost, ki bi se je bile zmožne veseliti ali si jo želele dočakati. Temeljit premislek razkrije, da se argument iz pogojnega obstoja opira na vrsto problematičnih predpostavk in da je zato njegova izhodiščna intuitivnost varljiva.
Mihaela Koletnik
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Značilnosti živali ter njihove vloge v narečnih živalskih frazemih
Po Kebru (1996: 6) so živali s svojimi ustaljenimi, pogosto že v basnih uveljavljenimi resničnimi, domnevnimi ali namišljenimi lastnostmi zelo primerne za slikovito označevanje ljudi in njihovih značajev z metaforami in s frazemi, zlasti s primerami, a tudi s pregovori in z reki.
V prispevku bodo živali predstavljene tako, kot se pojavljajo v jeziku, natančneje v frazemih s sestavinami za domače živali, zbranih v notranjskem zagorskem in porabskem gornjeseniškem govoru. Frazemi bodo analizirani glede na pripadnost živali živalski vrsti in pomen, pri čemer se bodo ugotavljale lastnosti in vloge posameznih živalskih vrst, prenesene na človeka. S stališča tvorbe frazemov se npr. trem članom goveje družine (biku, kravi, teletu) v notranjskem govoru pripisuje neumnost – gledati ko bik (tele) v nova vrata, riniti ko bik skozi zaprta vrata, neumen ko krava, neumen ko tele, dvema (biku, volu) pa moč in posledično veljava – močan ko bik, bosti (riniti) se ko dva vola. Pri biku izstopajo še zunanje telesne značilnosti – zgrabiti bika za roge, krava pa je prepoznana po pitju velikih količin vode – pijan ko krava – in načinu prehranjevanja – ne skupaj krave pasti. Govedo je v nekaterih frazemih poimenovano živina in takrat se mu pripisujeta delavnost – delati ko črna živina – in pomembnost – velika živina. V Porabju npr. pri psu med več lastnostmi izstopata njegov slab položaj – iti komu kak psu v studencu, zebsti koga kak psa, lačen kak pes – ter človeška grobost v odnosu do te živali – dol streliti koga kak psa, ubiti koga kak psa. V frazemih je prepoznan po nerazumevanju z mačko – biti kak pes pa maček, gledati se kak pes pa maček, nagonskem ravnanju – skočiti kak pes na čonto, opreznosti – držati kaj kak pes ježa, pripisujeta pa se mu še napadalnost – pes izmeri hlače komu, gristi se kak dva psa – in zavajanje – lagati se kak pes. Ugotavljamo, da so na človeka prenesene živalske lastnosti in vloge pogosto negativne.
Reference
Janez KEBER, 1996: Živali v prispodobah 1. Celje: Mohorjeva družba.
– – 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: ZRC SAZU.
Vera SMOLE, 2014: Frazemi s poimenovanji za domače živali v slovenskem vzhodnodolenjskem šentruperskem govoru. Dostopno 25. 9. 2017 na: http://www.animalisticki-frazemi.eu/images/frazemi/zbornik_radova/Smole%20za%20WEB.pdf.
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Značilnosti živali ter njihove vloge v narečnih živalskih frazemih
Po Kebru (1996: 6) so živali s svojimi ustaljenimi, pogosto že v basnih uveljavljenimi resničnimi, domnevnimi ali namišljenimi lastnostmi zelo primerne za slikovito označevanje ljudi in njihovih značajev z metaforami in s frazemi, zlasti s primerami, a tudi s pregovori in z reki.
V prispevku bodo živali predstavljene tako, kot se pojavljajo v jeziku, natančneje v frazemih s sestavinami za domače živali, zbranih v notranjskem zagorskem in porabskem gornjeseniškem govoru. Frazemi bodo analizirani glede na pripadnost živali živalski vrsti in pomen, pri čemer se bodo ugotavljale lastnosti in vloge posameznih živalskih vrst, prenesene na človeka. S stališča tvorbe frazemov se npr. trem članom goveje družine (biku, kravi, teletu) v notranjskem govoru pripisuje neumnost – gledati ko bik (tele) v nova vrata, riniti ko bik skozi zaprta vrata, neumen ko krava, neumen ko tele, dvema (biku, volu) pa moč in posledično veljava – močan ko bik, bosti (riniti) se ko dva vola. Pri biku izstopajo še zunanje telesne značilnosti – zgrabiti bika za roge, krava pa je prepoznana po pitju velikih količin vode – pijan ko krava – in načinu prehranjevanja – ne skupaj krave pasti. Govedo je v nekaterih frazemih poimenovano živina in takrat se mu pripisujeta delavnost – delati ko črna živina – in pomembnost – velika živina. V Porabju npr. pri psu med več lastnostmi izstopata njegov slab položaj – iti komu kak psu v studencu, zebsti koga kak psa, lačen kak pes – ter človeška grobost v odnosu do te živali – dol streliti koga kak psa, ubiti koga kak psa. V frazemih je prepoznan po nerazumevanju z mačko – biti kak pes pa maček, gledati se kak pes pa maček, nagonskem ravnanju – skočiti kak pes na čonto, opreznosti – držati kaj kak pes ježa, pripisujeta pa se mu še napadalnost – pes izmeri hlače komu, gristi se kak dva psa – in zavajanje – lagati se kak pes. Ugotavljamo, da so na človeka prenesene živalske lastnosti in vloge pogosto negativne.
Reference
Janez KEBER, 1996: Živali v prispodobah 1. Celje: Mohorjeva družba.
– – 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: ZRC SAZU.
Vera SMOLE, 2014: Frazemi s poimenovanji za domače živali v slovenskem vzhodnodolenjskem šentruperskem govoru. Dostopno 25. 9. 2017 na: http://www.animalisticki-frazemi.eu/images/frazemi/zbornik_radova/Smole%20za%20WEB.pdf.
Miklavž Komelj
Ljubljana, Slovenija
Smrt živali in metafora
Prispevek bo izhajal iz kritike substitutivne metafore, kot jo je v svojih zapisih razvijal Jure Detela; ta kritika bo aplicirana na primere nekaterih del iz zgodovine umetnosti – od Eisensteinove Stavke do nekaterih primerov sodobne umetnosti –, ki so kot svoj postopek uporabila realno smrt neke živali, da bi z njo formulirala metaforično ponazoritev smrti. Za Detelo je bila kritika mehanizma metafore tudi kritika mehanizma ubijanja: znotraj simbolnega se vsako namerno ubijanje zgodi kot metaforizacija in substitucija – in prav v tem je njegova resnična ubijalskost.
Ljubljana, Slovenija
Smrt živali in metafora
Prispevek bo izhajal iz kritike substitutivne metafore, kot jo je v svojih zapisih razvijal Jure Detela; ta kritika bo aplicirana na primere nekaterih del iz zgodovine umetnosti – od Eisensteinove Stavke do nekaterih primerov sodobne umetnosti –, ki so kot svoj postopek uporabila realno smrt neke živali, da bi z njo formulirala metaforično ponazoritev smrti. Za Detelo je bila kritika mehanizma metafore tudi kritika mehanizma ubijanja: znotraj simbolnega se vsako namerno ubijanje zgodi kot metaforizacija in substitucija – in prav v tem je njegova resnična ubijalskost.
Suzana Marjanić
Institut za etnologiju i folkloristiku, Zagreb, Hrvatska
Reprezentacija zla u dokumentarnim filmovima o pravima, odnosno oslobođenju životinja ili kako kultura kolje prirodu: "problem zla" u Coetzeejevu romanu o Elizabeth Costello
U članku reprezentaciju zla u dokumentarnim filmovima o pravima, odnosno oslobođenju životinja, i to na temelju etičke izjave redatelja Shauna Monsona (film Zemljani/Earthlings, 2005.), kojom je postavio potrebu gledanja zla o industrijskim konclogorima smrti, jer – njegovim određenjem – životinje su trpjele tijelima, a mi samo trebamo pogledati (očima), nastojat ću "osvijetliti" poglavljem Problem zla akademskoga romana Elizabeth Costello (2003.) J. M. Coetzeeja.
U dokumentarnim filmovima o pravima, odnosno oslobođenju životinja – životinja figurira u dvostrukoj ontološkoj optici; kao subjekt u dokumentarnim filmovima ali preko sebe kao objekta u stvarnosti u kojoj je svedena samo kao machina animata.
Institut za etnologiju i folkloristiku, Zagreb, Hrvatska
Reprezentacija zla u dokumentarnim filmovima o pravima, odnosno oslobođenju životinja ili kako kultura kolje prirodu: "problem zla" u Coetzeejevu romanu o Elizabeth Costello
U članku reprezentaciju zla u dokumentarnim filmovima o pravima, odnosno oslobođenju životinja, i to na temelju etičke izjave redatelja Shauna Monsona (film Zemljani/Earthlings, 2005.), kojom je postavio potrebu gledanja zla o industrijskim konclogorima smrti, jer – njegovim određenjem – životinje su trpjele tijelima, a mi samo trebamo pogledati (očima), nastojat ću "osvijetliti" poglavljem Problem zla akademskoga romana Elizabeth Costello (2003.) J. M. Coetzeeja.
U dokumentarnim filmovima o pravima, odnosno oslobođenju životinja – životinja figurira u dvostrukoj ontološkoj optici; kao subjekt u dokumentarnim filmovima ali preko sebe kao objekta u stvarnosti u kojoj je svedena samo kao machina animata.
Suzana Marjanić
Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb, Hrvaška
Reprezentacija zla v dokumentarnih filmih o pravicah oz. osvoboditvi živali ali kako kultura uničuje naravo: "problem zla" v Coetzeejevem romanu o Elizabeth Costello
V prispevku obravnavam poglavje Problem zla akademskega romana Elizabeth Costello (2003) J. M. Coetzeeja, da »osvetlim« reprezentacijo zla v dokumentarnih filmih o pravicah oziroma osvoboditvi živali. Izhajam iz etične izjave režiserja Shauna Monsona (film Zemljani (Earthlings, 2005)), ki izpostavlja potrebo po pogledu na zlo industrijskih števcev smrti; kot trdi, so živali trpele telesno, mi moramo pa samo pogledati (z očmi).
V dokumentarnih filmih o pravicah oz. osvoboditvi živali se žival pojavlja v dvojni ontološki optiki; kot subjekt v dokumentarnih filmih, a preko sebe kot objekta v stvarnosti, v kateri obstaja le kot machina animata.
Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb, Hrvaška
Reprezentacija zla v dokumentarnih filmih o pravicah oz. osvoboditvi živali ali kako kultura uničuje naravo: "problem zla" v Coetzeejevem romanu o Elizabeth Costello
V prispevku obravnavam poglavje Problem zla akademskega romana Elizabeth Costello (2003) J. M. Coetzeeja, da »osvetlim« reprezentacijo zla v dokumentarnih filmih o pravicah oziroma osvoboditvi živali. Izhajam iz etične izjave režiserja Shauna Monsona (film Zemljani (Earthlings, 2005)), ki izpostavlja potrebo po pogledu na zlo industrijskih števcev smrti; kot trdi, so živali trpele telesno, mi moramo pa samo pogledati (z očmi).
V dokumentarnih filmih o pravicah oz. osvoboditvi živali se žival pojavlja v dvojni ontološki optiki; kot subjekt v dokumentarnih filmih, a preko sebe kot objekta v stvarnosti, v kateri obstaja le kot machina animata.
Neda Radulović
Fakultet dramskih umetnosti, Univerzitet umetnosti u Beogradu, Srbija
Bezbolna smrt? Reprezentacija (smrti) svinja u srpskom dokumentarnom filmu Prenerazila se zimina (2010)
U izlaganju planiram da se osvrnem na reprezentaciju smrti svinja u dokumentarnom filmu Prenerazila se zimina (2010) koji tretira problem uvođenja evropskih zakona o uzgoju/ubijanju svinja u Srbiji početkom dvadeset i prvog veka. Nadovezujući se na razmatranja Carol J. Adams (1990) kao i Jaques Derrida (1991), u izlaganju ću problematizovati prikazivanje životinja, imajući u vidu koncepte odsutnog referenta, kao i traga, odnosno postojanja u odsustvu što ću primeniti u analizi dokumentarnog filma Prenerazila se zimina.
Prenerazila se zimina – film Mladena Kovačevića je imao relativno malu publiku, to jest publiku festivala dokumentarnog filma. Nastao je u sasvim postjugoslovenskom kontekstu, kao deo šireg problema tranzitiranja Srbije ka evropskim normama, fokusirajući se na svinjokolj kao nekropolitiku. Ova analiza će posebno problematizovati pitanje životinjske patnje iz perspektive kritičke animalistike, a posebno ideju “bezbolne” smrti životinja, implicirane evropskim zakonima o odgoju, kao i komodifikacije patnje u postsocijalističkom i/ili kontekstu liberalnog kapitalizma. Iako direktan u prikazivanju sve surovosti tradicionalnog ubijanja svinja na srpskim farmama i u tom smislu tretirajući neke aspekte života realnih svinja, u izlaganju ću ispitati i odgovoriti na pitanje da li i na koji način, ovaj film prikazuje svinje, odnosno da li narativ centrira čoveka ili realnu životinju, a osvrnuću se i na pitanja problema naracije, reprezentacije životinja i životinjske smrti kao i problem potencijalnog antropomorfizma.
Fakultet dramskih umetnosti, Univerzitet umetnosti u Beogradu, Srbija
Bezbolna smrt? Reprezentacija (smrti) svinja u srpskom dokumentarnom filmu Prenerazila se zimina (2010)
U izlaganju planiram da se osvrnem na reprezentaciju smrti svinja u dokumentarnom filmu Prenerazila se zimina (2010) koji tretira problem uvođenja evropskih zakona o uzgoju/ubijanju svinja u Srbiji početkom dvadeset i prvog veka. Nadovezujući se na razmatranja Carol J. Adams (1990) kao i Jaques Derrida (1991), u izlaganju ću problematizovati prikazivanje životinja, imajući u vidu koncepte odsutnog referenta, kao i traga, odnosno postojanja u odsustvu što ću primeniti u analizi dokumentarnog filma Prenerazila se zimina.
Prenerazila se zimina – film Mladena Kovačevića je imao relativno malu publiku, to jest publiku festivala dokumentarnog filma. Nastao je u sasvim postjugoslovenskom kontekstu, kao deo šireg problema tranzitiranja Srbije ka evropskim normama, fokusirajući se na svinjokolj kao nekropolitiku. Ova analiza će posebno problematizovati pitanje životinjske patnje iz perspektive kritičke animalistike, a posebno ideju “bezbolne” smrti životinja, implicirane evropskim zakonima o odgoju, kao i komodifikacije patnje u postsocijalističkom i/ili kontekstu liberalnog kapitalizma. Iako direktan u prikazivanju sve surovosti tradicionalnog ubijanja svinja na srpskim farmama i u tom smislu tretirajući neke aspekte života realnih svinja, u izlaganju ću ispitati i odgovoriti na pitanje da li i na koji način, ovaj film prikazuje svinje, odnosno da li narativ centrira čoveka ili realnu životinju, a osvrnuću se i na pitanja problema naracije, reprezentacije životinja i životinjske smrti kao i problem potencijalnog antropomorfizma.
Neda Radulović
Fakulteta za dramske umetnosti, Univerza v Beogradu, Srbija
Neboleča smrt? Prikaz (smrti) prašičev v srbskem dokumentarnem filmu Prenerazila se zimina (2010)
V prispevku nameravam obravnavati reprezentacijo smrti prašičev v dokumentarnem filmu Prenerazila se zimina (2010), ki se ukvarja s problematiko uvajanja evropske zakonodaje na področju vzreje/ubijanja prašičev v Srbiji na začetku enaindvajsetega stoletja. Prikaz živali bom problematizirala na podlagi raziskav Carol J. Adams (1990), kakor tudi Jaquesa Derridaja (1991) in pri analizi uporabila koncept odsotnega referenta, kakor tudi sledi oziroma obstajanja v odsotnosti.
Film Mladena Kovačevića Prenerazila se zimina ni dosegel širokega občinstva, ampak zgolj občinstvo festivala dokumentarnega filma. Nastal je v povsem postjugoslovanskem kontekstu, kot del širšega problema prehajanja Srbije k evropskim standardom, in se osredinja na ubijanje prašičev kot nekropolitiko. V analizi bom problematizirala zlasti vprašanje trpljenja živali z vidika kritične animalistike, predvsem idejo "neboleče" smrti živali, implicirane z evropskimi zakoni o vzreji, kakor tudi komodifikacije trpljenja v postsocialističnem kontekstu in/ali kontekstu liberalnega kapitalizma. Čeprav je film neposreden v prikazu vse surovosti tradicionalnega ubijanja prašičev na srbskih kmetijah in v tem smislu obravnava nekatere vidike življenja realnih svinj, bom v prispevku izpostavila vprašanje, ali in na kakšen način film prikazuje svinje oziroma ali narativa postavlja v ospredje čoveka ali realno žival. Dotaknila se bom tudi vprašanja naracije, reprezentacije živali in živalske smrti, kakor tudi problema potencialnega antropomorfizma.
Fakulteta za dramske umetnosti, Univerza v Beogradu, Srbija
Neboleča smrt? Prikaz (smrti) prašičev v srbskem dokumentarnem filmu Prenerazila se zimina (2010)
V prispevku nameravam obravnavati reprezentacijo smrti prašičev v dokumentarnem filmu Prenerazila se zimina (2010), ki se ukvarja s problematiko uvajanja evropske zakonodaje na področju vzreje/ubijanja prašičev v Srbiji na začetku enaindvajsetega stoletja. Prikaz živali bom problematizirala na podlagi raziskav Carol J. Adams (1990), kakor tudi Jaquesa Derridaja (1991) in pri analizi uporabila koncept odsotnega referenta, kakor tudi sledi oziroma obstajanja v odsotnosti.
Film Mladena Kovačevića Prenerazila se zimina ni dosegel širokega občinstva, ampak zgolj občinstvo festivala dokumentarnega filma. Nastal je v povsem postjugoslovanskem kontekstu, kot del širšega problema prehajanja Srbije k evropskim standardom, in se osredinja na ubijanje prašičev kot nekropolitiko. V analizi bom problematizirala zlasti vprašanje trpljenja živali z vidika kritične animalistike, predvsem idejo "neboleče" smrti živali, implicirane z evropskimi zakoni o vzreji, kakor tudi komodifikacije trpljenja v postsocialističnem kontekstu in/ali kontekstu liberalnega kapitalizma. Čeprav je film neposreden v prikazu vse surovosti tradicionalnega ubijanja prašičev na srbskih kmetijah in v tem smislu obravnava nekatere vidike življenja realnih svinj, bom v prispevku izpostavila vprašanje, ali in na kakšen način film prikazuje svinje oziroma ali narativa postavlja v ospredje čoveka ali realno žival. Dotaknila se bom tudi vprašanja naracije, reprezentacije živali in živalske smrti, kakor tudi problema potencialnega antropomorfizma.
Irena Stramljič Breznik
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Preplet rabe glagolov s pomenom 'prenehati živeti' za ljudi in živali
Smrt je tako za človeka kot žival travmatična izkušnja, kar se izraža tudi v bogati frazeološki izrazitvi, hkrati pa ima to glagolsko pomensko polje bogato razvito sinonimiko, zlasti z negativno konotacijo (Stramljič 1999).
V prispevku bosta najprej prikazana dva sopomenska glagolska niza. Prvi bo povezan s slovarsko nevtralnim glagolom umreti 'prenehati živeti' za človeka, drugi za slovarsko nevtralni izraz s pomenskim kvalifikatorskim pojasnilom pri živalih poginiti 'prenehati živeti'.
Na podlagi korpusne analize bodo najprej podani podatki o pogostnosti rabe posameznega glagola, nato pa predstavljene še najtipičnejše sopojavnice levo ali desno od glagolov, s pomočjo katerih bo mogoče ugotoviti, kateri glagoli se najpogosteje vežejo s smrtjo človeka in kateri s smrtjo živali.
Izmed frazeoloških struktur bo namenjena pozornost le tipu glagolskih primerjalnih frazemov s strukturo glagol kot kaj, iz katere – predpostavljamo – bo razvidno, da se negativno konotirani glagoli umiranja (za živali) pogosto nanašajo na smrt človeka, kot npr. (po)cepati kot muhe, crkniti kot pes (za plotom).
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Preplet rabe glagolov s pomenom 'prenehati živeti' za ljudi in živali
Smrt je tako za človeka kot žival travmatična izkušnja, kar se izraža tudi v bogati frazeološki izrazitvi, hkrati pa ima to glagolsko pomensko polje bogato razvito sinonimiko, zlasti z negativno konotacijo (Stramljič 1999).
V prispevku bosta najprej prikazana dva sopomenska glagolska niza. Prvi bo povezan s slovarsko nevtralnim glagolom umreti 'prenehati živeti' za človeka, drugi za slovarsko nevtralni izraz s pomenskim kvalifikatorskim pojasnilom pri živalih poginiti 'prenehati živeti'.
Na podlagi korpusne analize bodo najprej podani podatki o pogostnosti rabe posameznega glagola, nato pa predstavljene še najtipičnejše sopojavnice levo ali desno od glagolov, s pomočjo katerih bo mogoče ugotoviti, kateri glagoli se najpogosteje vežejo s smrtjo človeka in kateri s smrtjo živali.
Izmed frazeoloških struktur bo namenjena pozornost le tipu glagolskih primerjalnih frazemov s strukturo glagol kot kaj, iz katere – predpostavljamo – bo razvidno, da se negativno konotirani glagoli umiranja (za živali) pogosto nanašajo na smrt človeka, kot npr. (po)cepati kot muhe, crkniti kot pes (za plotom).
Polonca Šek Mertük
Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Odnos do (smrti) živali v Svetem pismu
V prispevku bo predmet preučevanja odnos do živali, tudi odnos do smrti živali v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Odnos do živali bo prikazan celostno, brez namenskega izseka izbranih citatov.
Iz zapisov v Svetem pismu je mogoče razbrati, da je Bog ob stvarjenju sveta človeku zaupal gospodovanje nad živalmi (»Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: "Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!"«) (1 Mz 1,28) in s tem so bile živali pomaknjene v podrejeno pozicijo. Človeško-živalski odnos v Svetem pismu je utemeljen na človekovem vladanju nad živalmi, že v Stari zavezi pa je omenjeno tudi ravnanje z živalmi in s tem človekove dolžnosti skrbi do njih: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12); »Pravični skrbi za svojo živino, srce krivičnih pa je kruto.« (Prg 12,10)
Smrt živali je bila dovoljena v korist človeka za hrano (»Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem.«) (1 Mz 9,3) in oblačila (»Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.«) (Mt 3,4), v Stari zavezi pa celo zapovedana in hvaljena kot daritev Gospodu. Skrb za življenje živali je bila izražena le v primeru, če bi ta smrt imela implikacije na ravnanje s sočlovekom (»Zato pa: če jed pohujšuje mojega brata, nikoli več ne bom jedel mesa, da ne bi pohujšal svojega brata.«) (1 Kor 8,13). Ubijanje živali v Svetem pismu se načeloma ne obsoja. Izjema je prerok Izaija, ki smrt živali enači z ubijanjem človeka (»Kdor kolje vola, ubija človeka, kdor žrtvuje ovco, lomi tilnik psu, kdor daruje jedilno daritev – svinjsko kri, kdor zažiga kadilo, časti malike.«) (Iz 66,3)
Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Odnos do (smrti) živali v Svetem pismu
V prispevku bo predmet preučevanja odnos do živali, tudi odnos do smrti živali v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Odnos do živali bo prikazan celostno, brez namenskega izseka izbranih citatov.
Iz zapisov v Svetem pismu je mogoče razbrati, da je Bog ob stvarjenju sveta človeku zaupal gospodovanje nad živalmi (»Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: "Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!"«) (1 Mz 1,28) in s tem so bile živali pomaknjene v podrejeno pozicijo. Človeško-živalski odnos v Svetem pismu je utemeljen na človekovem vladanju nad živalmi, že v Stari zavezi pa je omenjeno tudi ravnanje z živalmi in s tem človekove dolžnosti skrbi do njih: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12); »Pravični skrbi za svojo živino, srce krivičnih pa je kruto.« (Prg 12,10)
Smrt živali je bila dovoljena v korist človeka za hrano (»Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem.«) (1 Mz 9,3) in oblačila (»Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.«) (Mt 3,4), v Stari zavezi pa celo zapovedana in hvaljena kot daritev Gospodu. Skrb za življenje živali je bila izražena le v primeru, če bi ta smrt imela implikacije na ravnanje s sočlovekom (»Zato pa: če jed pohujšuje mojega brata, nikoli več ne bom jedel mesa, da ne bi pohujšal svojega brata.«) (1 Kor 8,13). Ubijanje živali v Svetem pismu se načeloma ne obsoja. Izjema je prerok Izaija, ki smrt živali enači z ubijanjem človeka (»Kdor kolje vola, ubija človeka, kdor žrtvuje ovco, lomi tilnik psu, kdor daruje jedilno daritev – svinjsko kri, kdor zažiga kadilo, časti malike.«) (Iz 66,3)
Branislava Vičar
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Protikapitalistični vidik kritičnih animalističnih študij: reprezentacija umiranja orangutanke v dokumentarnem filmu Green (2011)
V prispevku predstavim vidik kritičnih animalističnih študij, ki se osredinja na vlogo kapitalistične politične ekonomije pri oblikovanju človeško-živalskih odnosov in zatiranju živali. Uporabim teoretsko-metodološko orodje filmske semiotike in multimodalne kritične diskurzivne analize ter se osredinim na reprezentacijo umiranja orangutanke v dokumentarnem filmu Green (2011) francoskega režiserja Patricka Rouxela. Green je ime orangutanke, ki se je osamljena znašla v svetu, ki mu ne pripada, saj je njen svet uničila brutalnost korporativne kapitalistične proizvodnje. Dokumentarec je bil posnet na Borneu in Sumatri ter v zatočišču za orangutane BOS Nyaru Menteng na Borneu, kjer je Green preživljala svoje zadnje dneve.
Z analizo tipičnih strukturnih elementov filma (slika, kader, mimika itd.) preiskujem: a) kako se v filmu vzpostavlja subjektiviteta orangutanke in b) kako se reprezentacija smrti orangutanke in transformacija njenega habitata umeščata v kontekst kapitalistične ekspanzije in globalne ekološke krize. Ugotavljam, da dokumentarna filmska reprezentacija vzpostavlja posameznost živali: ekološke transformacije zaradi neokolonialnih plantaž so predstavljene kot grožnja življenju vsake posamezne živali. Vendar pa smrt orangutanke zaradi uničenja habitata orangutanov in živali drugih prostoživečih vrst ni prikazana kot individualni, ampak kot globalni problem z referencami na kapitalistični ekonomski sistem ter korporativno globalizacijo, ki jo usmerjajo zahodne finančne institucije, podpira pa potrošniška kultura globalnega kapitalizma.
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Slovenija
Protikapitalistični vidik kritičnih animalističnih študij: reprezentacija umiranja orangutanke v dokumentarnem filmu Green (2011)
V prispevku predstavim vidik kritičnih animalističnih študij, ki se osredinja na vlogo kapitalistične politične ekonomije pri oblikovanju človeško-živalskih odnosov in zatiranju živali. Uporabim teoretsko-metodološko orodje filmske semiotike in multimodalne kritične diskurzivne analize ter se osredinim na reprezentacijo umiranja orangutanke v dokumentarnem filmu Green (2011) francoskega režiserja Patricka Rouxela. Green je ime orangutanke, ki se je osamljena znašla v svetu, ki mu ne pripada, saj je njen svet uničila brutalnost korporativne kapitalistične proizvodnje. Dokumentarec je bil posnet na Borneu in Sumatri ter v zatočišču za orangutane BOS Nyaru Menteng na Borneu, kjer je Green preživljala svoje zadnje dneve.
Z analizo tipičnih strukturnih elementov filma (slika, kader, mimika itd.) preiskujem: a) kako se v filmu vzpostavlja subjektiviteta orangutanke in b) kako se reprezentacija smrti orangutanke in transformacija njenega habitata umeščata v kontekst kapitalistične ekspanzije in globalne ekološke krize. Ugotavljam, da dokumentarna filmska reprezentacija vzpostavlja posameznost živali: ekološke transformacije zaradi neokolonialnih plantaž so predstavljene kot grožnja življenju vsake posamezne živali. Vendar pa smrt orangutanke zaradi uničenja habitata orangutanov in živali drugih prostoživečih vrst ni prikazana kot individualni, ampak kot globalni problem z referencami na kapitalistični ekonomski sistem ter korporativno globalizacijo, ki jo usmerjajo zahodne finančne institucije, podpira pa potrošniška kultura globalnega kapitalizma.
Dajana Vlaisavljević
Moderna galerija, Zagreb, Hrvatska
Kako su umirale životinje u novijoj hrvatskoj likovnoj umjetnosti
Umjetnik kao čovjek koji promatra, doživljava i proživljava svijet oko sebe duboko i suštinski, često i bolno svojim djelima potiče na refleksiju. Likovni trag, kao što je to nebrojeno puta izrečeno, najstariji je čovjekov trag i u njemu su čovjek i životinja nerazdvojni znakovi postojanja. Motiv životinje u likovnim umjetnostima, dakle, najstariji je motiv jer se život i smrt životinje i čovjeka oduvijek isprepleću. U okviru animalističkih tema motivi umirućih i mrtvih životinja često su u žanrovskom smislu povezani i s drugim likovnim temama kao što su mrtve prirode, mitološke ili povijesne figurativne scene, genre scena, npr. lov i ribolov i slično.
Među najčešće prikaze mrtvih životinja ubrajaju se mrtve prirode sa životinjama. Riječ je o likovnim motivima na kojima umjetnik životinje može koristiti samo kao dio dobro koncipirane kompozicije, u kojoj je životinjsko truplo tretirano jednako kao vaza ili kakav ćup. Rjeđe, pak, umjetnik izražava i vlastitu nelagodu odnosno suosjećajnost ili čak kritički stav prema korištenju životinja u dekorativnom smislu. Sličan odnos čovjeka / slikara vidljiv je i na slikama lova, povijesnim ili mitološkim scenama na kojima je slava ili patnja usmjerena samo na čovjeka. Za razliku od takvog antropocentričnog pristupa u navedenim temama, postoje umjetnička djela koja za svoju temu imaju upravo suosjećajnost čovjeka prema životinji koja potiču refleksivnost i provociraju reakciju, društveni angažman. Posebno su delikatni radovi koji preko životinjskih stanja reflektiraju umjetnikovo osobno psihičko stanje. Unutar performativnih umjetnosti javlja se problem korištenja i ubijanja životinja u umjetničke svrhe.
Raznolikost motiva umiranja i mrtvih životinja, u većoj ili manjoj mjeri, moguće je pratiti i kroz likovna ostvarenja hrvatskih umjetnika od 19. stoljeća do danas (npr. Iso Kršnjavi, Mato Celestin Medović, Miroslav Kraljević, Vladimir Becić, Vladimir Filakovac, Ivan Generalić, Valerije Michieli, Stjepan Gračan, Vlasta Delimar, Stipan Tadić i mnogi drugi).
Moderna galerija, Zagreb, Hrvatska
Kako su umirale životinje u novijoj hrvatskoj likovnoj umjetnosti
Umjetnik kao čovjek koji promatra, doživljava i proživljava svijet oko sebe duboko i suštinski, često i bolno svojim djelima potiče na refleksiju. Likovni trag, kao što je to nebrojeno puta izrečeno, najstariji je čovjekov trag i u njemu su čovjek i životinja nerazdvojni znakovi postojanja. Motiv životinje u likovnim umjetnostima, dakle, najstariji je motiv jer se život i smrt životinje i čovjeka oduvijek isprepleću. U okviru animalističkih tema motivi umirućih i mrtvih životinja često su u žanrovskom smislu povezani i s drugim likovnim temama kao što su mrtve prirode, mitološke ili povijesne figurativne scene, genre scena, npr. lov i ribolov i slično.
Među najčešće prikaze mrtvih životinja ubrajaju se mrtve prirode sa životinjama. Riječ je o likovnim motivima na kojima umjetnik životinje može koristiti samo kao dio dobro koncipirane kompozicije, u kojoj je životinjsko truplo tretirano jednako kao vaza ili kakav ćup. Rjeđe, pak, umjetnik izražava i vlastitu nelagodu odnosno suosjećajnost ili čak kritički stav prema korištenju životinja u dekorativnom smislu. Sličan odnos čovjeka / slikara vidljiv je i na slikama lova, povijesnim ili mitološkim scenama na kojima je slava ili patnja usmjerena samo na čovjeka. Za razliku od takvog antropocentričnog pristupa u navedenim temama, postoje umjetnička djela koja za svoju temu imaju upravo suosjećajnost čovjeka prema životinji koja potiču refleksivnost i provociraju reakciju, društveni angažman. Posebno su delikatni radovi koji preko životinjskih stanja reflektiraju umjetnikovo osobno psihičko stanje. Unutar performativnih umjetnosti javlja se problem korištenja i ubijanja životinja u umjetničke svrhe.
Raznolikost motiva umiranja i mrtvih životinja, u većoj ili manjoj mjeri, moguće je pratiti i kroz likovna ostvarenja hrvatskih umjetnika od 19. stoljeća do danas (npr. Iso Kršnjavi, Mato Celestin Medović, Miroslav Kraljević, Vladimir Becić, Vladimir Filakovac, Ivan Generalić, Valerije Michieli, Stjepan Gračan, Vlasta Delimar, Stipan Tadić i mnogi drugi).
Dajana Vlaisavljević
Moderna galerija, Zagreb, Hrvaška
Kako so umirale živali v novejši hrvaški likovni umetnosti
Umetnik_ca kot človek, ki svet okrog sebe opazuje, doživlja in preživlja globoko in temeljito, s svojimi deli pogosto in boleče spodbuja refleksijo. Likovna sled, kot je bilo že ničkolikorat povedano, je najstarejša človeška sled, v kateri sta človek in žival neločljivi znamenji obstoja. Motiv živali v likovnih umetnostih je torej najstarejši motiv, saj se življenje in smrt živali in človeka od nekdaj prepletata. V okviru animalističnih tem se motivi umirajočih in mrtvih živali v žanrskem smislu pogosto povezujejo tudi z drugimi likovnimi temami, kot so tihožitja, mitološki ali zgodovinski figurativni prizori, žanrski prizori (npr. lov in ribolov) in podobno.
Med najpogostejše upodobitve mrtvih živali štejemo tihožitja z živalmi. Gre za likovne motive, na katerih lahko umetnik živali uporabi le kot del dobro zastavljene kompozicije, v kateri se živalsko truplo obravnava enako kot vaza ali kozarec. Redkeje umetnik izraža tudi lastno nelagodje oziroma sočutje ali celo kritičen odnos do uporabe živali v dekorativnem smislu. Podoben odnos človeka/slikarja se kaže tudi na slikah, ki upodabljajo lovske, zgodovinske ali mitološke prizore, kjer sta slava ali trpljenje usmerjena samo na človeka. Obstajajo pa tudi umetniška dela, ki v nasprotju z antropocentričnim pristopom v navedenih temah, s temo sočutja človeka do živali spodbujajo refleksijo in sprožajo reakcijo, družbeni angažma. Zlasti problematična so dela, ki skozi živalska stanja izražajo osebno duševno stanje umetnice_ka. Znotraj uprizoritvenih umetnosti se pojavlja problem uporabe in ubijanja živali za umetniške namene.
Raznolikost motivov umiranja in mrtvih živali lahko v večji ali manjši meri spremljamo v likovnih delih hrvaških umetnic_kov od 19. stoletja do danes (npr. Iso Kršnjavi, Mato Celestin Medović, Miroslav Kraljević, Vladimir Becić, Vladimir Filakovac, Ivan Generalic, Valeria Michieli, Stjepan Gračan, Vlasta Delimar, Stipan Tadić in mnogi drugi).
Moderna galerija, Zagreb, Hrvaška
Kako so umirale živali v novejši hrvaški likovni umetnosti
Umetnik_ca kot človek, ki svet okrog sebe opazuje, doživlja in preživlja globoko in temeljito, s svojimi deli pogosto in boleče spodbuja refleksijo. Likovna sled, kot je bilo že ničkolikorat povedano, je najstarejša človeška sled, v kateri sta človek in žival neločljivi znamenji obstoja. Motiv živali v likovnih umetnostih je torej najstarejši motiv, saj se življenje in smrt živali in človeka od nekdaj prepletata. V okviru animalističnih tem se motivi umirajočih in mrtvih živali v žanrskem smislu pogosto povezujejo tudi z drugimi likovnimi temami, kot so tihožitja, mitološki ali zgodovinski figurativni prizori, žanrski prizori (npr. lov in ribolov) in podobno.
Med najpogostejše upodobitve mrtvih živali štejemo tihožitja z živalmi. Gre za likovne motive, na katerih lahko umetnik živali uporabi le kot del dobro zastavljene kompozicije, v kateri se živalsko truplo obravnava enako kot vaza ali kozarec. Redkeje umetnik izraža tudi lastno nelagodje oziroma sočutje ali celo kritičen odnos do uporabe živali v dekorativnem smislu. Podoben odnos človeka/slikarja se kaže tudi na slikah, ki upodabljajo lovske, zgodovinske ali mitološke prizore, kjer sta slava ali trpljenje usmerjena samo na človeka. Obstajajo pa tudi umetniška dela, ki v nasprotju z antropocentričnim pristopom v navedenih temah, s temo sočutja človeka do živali spodbujajo refleksijo in sprožajo reakcijo, družbeni angažma. Zlasti problematična so dela, ki skozi živalska stanja izražajo osebno duševno stanje umetnice_ka. Znotraj uprizoritvenih umetnosti se pojavlja problem uporabe in ubijanja živali za umetniške namene.
Raznolikost motivov umiranja in mrtvih živali lahko v večji ali manjši meri spremljamo v likovnih delih hrvaških umetnic_kov od 19. stoletja do danes (npr. Iso Kršnjavi, Mato Celestin Medović, Miroslav Kraljević, Vladimir Becić, Vladimir Filakovac, Ivan Generalic, Valeria Michieli, Stjepan Gračan, Vlasta Delimar, Stipan Tadić in mnogi drugi).
Janja Vollmaier Lubej
Maribor, Slovenija
Živalska smrt v kratkoprozni zbirki Oči Andreja Makuca
Prispevek predstavi kratkoprozno zbirko Oči (2001) sodobnega slovenskega pisatelja Andreja Makuca, ki v svojih literarnih delih nemalokrat tematizira najrazličnejše oblike nasilja nad posameznico_kom. V Očeh je poudarjeno nasilje nad živaljo, zato se prispevek ukvarja z reprezentacijo živalskih smrti ter odnosi med človekom in živaljo. Živalske smrti so analizirane oziroma poudarjene z vidika subjektivnega (egoističnega, egocentričnega) videnja umiranja, mučenja živali in agresivnosti do nje, sprenevedanja ter prikrivanja živalskega trpljenja pa tudi glede na razumevanje družbeno-kulturnega konteksta. Pri odnosu med posameznico_kom in živaljo analiza upošteva odnos, ki ga do živali vzpostavlja otrok, in odnos, ki ga do živali vzpostavlja odrasla_i, pri čemer je prvi nemalokrat žrtev agresije, manipulacije druge_ga. Predstavljeni so popredmetenje živali, surovost in brezčutno izživljanje literarnega lika nad živaljo ter njegovo opravičevanje tega nasilja.
Maribor, Slovenija
Živalska smrt v kratkoprozni zbirki Oči Andreja Makuca
Prispevek predstavi kratkoprozno zbirko Oči (2001) sodobnega slovenskega pisatelja Andreja Makuca, ki v svojih literarnih delih nemalokrat tematizira najrazličnejše oblike nasilja nad posameznico_kom. V Očeh je poudarjeno nasilje nad živaljo, zato se prispevek ukvarja z reprezentacijo živalskih smrti ter odnosi med človekom in živaljo. Živalske smrti so analizirane oziroma poudarjene z vidika subjektivnega (egoističnega, egocentričnega) videnja umiranja, mučenja živali in agresivnosti do nje, sprenevedanja ter prikrivanja živalskega trpljenja pa tudi glede na razumevanje družbeno-kulturnega konteksta. Pri odnosu med posameznico_kom in živaljo analiza upošteva odnos, ki ga do živali vzpostavlja otrok, in odnos, ki ga do živali vzpostavlja odrasla_i, pri čemer je prvi nemalokrat žrtev agresije, manipulacije druge_ga. Predstavljeni so popredmetenje živali, surovost in brezčutno izživljanje literarnega lika nad živaljo ter njegovo opravičevanje tega nasilja.
Калина Захова
Инстититута за литература, Българска академия на науките, България
Ловът в българската литература
Текстът проследява нормализацията на убиването на животни за удоволствие, както тя е представена в българската литература. Някои писатели са откровено цинични, други – по-прикрити и резервирани, трети са признати за виртуозни "анималисти", но тази виртуозност е основана на убийство и смърт. Текстът предлага примери от ловните творби на различни български писатели (напр. Елин Пелин, Йордан Радичков, Ивайло Петров, Емилиян Станев, Дончо Цончев и др.) и извежда от тях най-често срещаните обяснения и извинения за убиването на животни чрез лов, сред които: така сме родени, човекът има атавистичен инстинкт за изтребление; винаги е било така; ловуването те прави истински мъж, истински боец, истински българин; различните животни заслужават различно отношение; само на лов отношенията между хората са истински; само на лов се постига единение с природата; истинските ловци са добри, а бракониерите са лоши; няма нищо лошо в това да се убиват животни; бяхме част от ловната дружинка на Тодор Живков, Пенчо Кубадински и останалите конистически лидери. Българската литература също така илюстрира широкия диапазон от чувства, с които ловуването е представено като свързано: от угризенията на съвестта и признанието за алчност и жестокост, през съмнението и милосърдието (достоверно или фалшиво), до лекотата и насладата от храната, трофеите, суетата.
Инстититута за литература, Българска академия на науките, България
Ловът в българската литература
Текстът проследява нормализацията на убиването на животни за удоволствие, както тя е представена в българската литература. Някои писатели са откровено цинични, други – по-прикрити и резервирани, трети са признати за виртуозни "анималисти", но тази виртуозност е основана на убийство и смърт. Текстът предлага примери от ловните творби на различни български писатели (напр. Елин Пелин, Йордан Радичков, Ивайло Петров, Емилиян Станев, Дончо Цончев и др.) и извежда от тях най-често срещаните обяснения и извинения за убиването на животни чрез лов, сред които: така сме родени, човекът има атавистичен инстинкт за изтребление; винаги е било така; ловуването те прави истински мъж, истински боец, истински българин; различните животни заслужават различно отношение; само на лов отношенията между хората са истински; само на лов се постига единение с природата; истинските ловци са добри, а бракониерите са лоши; няма нищо лошо в това да се убиват животни; бяхме част от ловната дружинка на Тодор Живков, Пенчо Кубадински и останалите конистически лидери. Българската литература също така илюстрира широкия диапазон от чувства, с които ловуването е представено като свързано: от угризенията на съвестта и признанието за алчност и жестокост, през съмнението и милосърдието (достоверно или фалшиво), до лекотата и насладата от храната, трофеите, суетата.
Kalina Zahova
Inštitut za literaturo, Bolgarska akademija znanosti, Bolgarija
Lov v bolgarski literaturi
Prispevek preučuje normalizacijo ubijanja živali za užitek, kakor je prikazana v bolgarski literaturi. Nekateri pisatelji so odkrito cinični, nekateri bolj prikriti in zadržani, drugi znani kot vrhunski “živalski pisatelji”, vendar pa to mojstrstvo temelji na umoru in smrti. Prispevek predstavlja primere iz lovskih del različnih bolgarskih pisateljev (na primer Elin Pelin, Yordan Radichkov, Ivaylo Petrov, Emilian Stanev, Doncho Tsonchev itd.) in iz njih razbira najpogostejše izgovore ter opravičila za ubijanje živali z lovom. Nekaj primerov: takšni smo se rodili, moški ima primaren instinkt za eksterminacijo; tako je že od nekdaj; lov naredi pravega moškega, pravega bojevnika, pravega Bolgara; različne živali zaslužijo različno obravnavo; človeški odnosi so resnični samo med lovom; zgolj lov zagotavlja harmonijo z naravo; pravi lovci so dobri, slabi so divji lovci; z ubijanjem živali ni nič narobe; smo del lovske skupine Todorja Zhivkova, Pencha Kubadinskega in drugih komunističnih vodij. Bolgarska literatura prav tako prikazuje širok razpon občutij, s katerimi se povezuje lov: od obžalovanja in priznanja pohlepa in krutosti prek dvoma ter (pristnega ali lažnega) usmiljenja do lahkomiselnosti in uživanja v hrani, trofejah, nečimrnosti.
Inštitut za literaturo, Bolgarska akademija znanosti, Bolgarija
Lov v bolgarski literaturi
Prispevek preučuje normalizacijo ubijanja živali za užitek, kakor je prikazana v bolgarski literaturi. Nekateri pisatelji so odkrito cinični, nekateri bolj prikriti in zadržani, drugi znani kot vrhunski “živalski pisatelji”, vendar pa to mojstrstvo temelji na umoru in smrti. Prispevek predstavlja primere iz lovskih del različnih bolgarskih pisateljev (na primer Elin Pelin, Yordan Radichkov, Ivaylo Petrov, Emilian Stanev, Doncho Tsonchev itd.) in iz njih razbira najpogostejše izgovore ter opravičila za ubijanje živali z lovom. Nekaj primerov: takšni smo se rodili, moški ima primaren instinkt za eksterminacijo; tako je že od nekdaj; lov naredi pravega moškega, pravega bojevnika, pravega Bolgara; različne živali zaslužijo različno obravnavo; človeški odnosi so resnični samo med lovom; zgolj lov zagotavlja harmonijo z naravo; pravi lovci so dobri, slabi so divji lovci; z ubijanjem živali ni nič narobe; smo del lovske skupine Todorja Zhivkova, Pencha Kubadinskega in drugih komunističnih vodij. Bolgarska literatura prav tako prikazuje širok razpon občutij, s katerimi se povezuje lov: od obžalovanja in priznanja pohlepa in krutosti prek dvoma ter (pristnega ali lažnega) usmiljenja do lahkomiselnosti in uživanja v hrani, trofejah, nečimrnosti.